Britanske volitve - stranke
 
Laburistična stranka
 
 
 
Laburistična stranka

 


Tony Blair z novim volilnim manifestom: Britanija naprej, ne nazaj
V minulih sto letih so se na britanskih volitvah spopadale tri vodilne stranke, liberalna, konservativna in laburistična.

Po drugi svetovni vojni pa so se na vladi izmenjavali zgolj konservativci in laburisti.

Laburistična stranka, ki je na oblasti že od maja 1997, upa še na zgodovinsko tretjo zaporedno zmago na volitvah 5. maja. To ji še nikoli ni uspelo.

Zgodovinsko zmagoslavje

Za privržence laburistične stranke je bil 2. maj leta 1997 priložnost ta zgodovinsko zmagoslavje .

"Tony, Tony, Tony!"

Vzkliki oboževalcev mladega pravkar izvoljonega laburističnega vodje so bili glasni, navdušenja nad njim in obljubljami njegovih novih laburistov neprimerljivo.


Oboževani Tony Blair, ko je 2. maja 1997 postal najmlajši britanski premier 20. stoletja.
Tonyija Blaira so navdušeno pozdravili, ko je stopil pred uradno rezidenco britanskega premiera na Downing Streetu 10 ter osvetlil vizijo sodobne politike, ki naj bi jo navdihnile vrednote laburistične stranke.

"Nova laburistična vlada se spominja, da je bila nekoč vlada, ki je oblikovala in uveljavila socialno državo in državno zdravstveno varstvo. To je bil naš najbolj vzvišen dosežek," je povedal Tony Blair.

Zmaga desnega krila

Volitve leta 1997 so bile predvsem zmagoslavje za tiste na desnem krilu stranke, ki so jo na vsak način skušali obrniti od prejšnje socialistične usmeritve in jo preobraziti v »novo laburistično stranko«.

Vsekakor je stranka prišla daleč od leta 1900, ko jo je ustanovila skupina sindikatov in socialističnih organizacij.

Laburistična stranka se je utrdila že precej pred 1. svetovno vojno in je imela po splošnih volitvah leta 1910 že 42 poslancev v parlamentu. Na določen način je pomenila nekakšno ravnovesje revolucionarnim idejam, ki jih je pozneje začela širiti ruska revolucija, saj so v Britaniji že pognale korenine.
Ben Pimlott, profesor in zgodovinar
 
Po prepričanju Bena Pimlotta, zgodovinarja in profesorja na londonskem Goldsmith Collegu, je njen zgodnji uspeh imel pomirjujoč vpliv v obdobju revolucije, ko so tudi drugod po Evropi nastajale socialistične in komunistične stranke.

"Laburistična stranka se je utrdila že precej pred 1. svetovno vojno in je imela po splošnih volitvah leta 1910 že 42 poslancev v parlamentu. Na določen način je pomenila nekakšno ravnovesje revolucionarnim idejam, ki jih je pozneje začela širiti ruska revolucija, saj so v Britaniji že pognale korenine," pravi Pimlott.

Prvič sami na oblasti po 2. svetovni vojni

Podobno kot druge socialistične stranke po Evropi, je bila tudi britanska laburistična stranka usmerjena pacifistično, kar je povzročilo notranje spore pred obema svetovnima vojnama.

Med 1. svetovno vojno in po njej je z nekakšnim odporom sodelovala v raznih vladah narodne enotnosti.

Ob izbruhu 2. svetovne vojne so se laburisti pridružili vojnemu kabinetu pod vodstvom konservativnega premiera Winstona Churchilla.

Po splošnih volitvah leta 1945 pa so prvič samostojno prevzeli oblast. Ministrski predsednik je bil Clement Attlee.


Clement Attlee je leta 1945 na volitvah porazil Winstona Churchilla.
"Možje in ženske te države, ki so v vojni izkusili hudo pomanjkanje, se sprašujejo kakšno življenje jih čaka v miru? Upajo, da bodo imeli kolikor toliko varno in srečno življenje. Potrebujejo dobre domove, dovolj hrane, oblačil, zaposlitev in prosti čas, kakor tudi socialno varstvo," je ob nastopu mandata dejal laburistični premier Attlee.

Val podržavljanja

Pod njegovo vladavino so laburisti podržavili železnice, premogovnike in jeklarsko industrijo ter uvedli državno zdravstveno varstvo, ki je prineslo brezplačno zdravljenje za vse.

Britanska družba se je povsem spremenila, in laburisti so prišli znova na oblast tudi v šestdesetih in sedemdesetih letih pod vodstvom Harolda Wilsona in Jima Callaghana.


Laburist Jim Callaghan, ki je postal britanski premier leta 1976, je med vsemi britanskimi premierji dočakal najvišjo starost - umrl je malo pred 93-tim rojstnim dnem.
Toda stranko so začeli razjedati neskončne notranji spori med levico in desnico. Pod vodstvom Neala Kinnocka je nastopilo obdobje spraševanja vesti ter preučevanja zasnove stranke in njene politike. Vloga sindikatov se je postopoma zmanjševala.

Medtem ko so nekateri simboli, kot na primer petje socialistične himne »Rdeča zastava« ostali nedotakljivi, so mnogi bili mnenja, da je stranka skoraj izgubila svoj tradicionalni značaj.

Rojstvo novega laburizma

Na letni konferenci leta 1994 je novi voditelj Tony Blair napovedal, da bodo spremenili ustanovno listino stranke in opustili nacionalizacijo kot politični cilj. Rodila se je »Nova laburistična stranka«.

"Naslednje volitve bodo ponudile priložnost, da spremenimo našo državo. Ne samo obljubo spremembe, temveč tudi dejansko udejanjanje sprememb. To je zgodovinski cilj nove laburistične vlade. Naša stranka je nova laburistična stranka, naše poslanstvo nova Britanija," je laburiste navduševal Tony Blair.

Tonyijevi zmagi in skoraj izginuli nasmeh

Leta 1997 je nova laburistična stranka pod Blairom prepričljivo zmagala na volitvah in znova pet let pozneje.

Toda mnogi v stranki še vedno poveličujejo socialistično tradicijo.

Tako nasprotujejo uvajanju univerzitetnim šolninam in zahtevajo od vlade, da okrepi državni pokojninski sistem in nacionalno zdravstveno službo.

Ob odločitvi premiera Blaira, da se Britanija pridruži ameriškemu napadu na Irak, je znova prišlo na površje tudi proti vojno pacifistično krilo stranke.


Tony Blair je med sedanjo kampanjo veliko v družbi Gordona Browna in največkrat zelo resen.
In kot vse kaže, bo vprašanje iraške vojne v sedanji volilni kampanji precej bolj v ospredju kot mnoga druga.

Mnogi mislijo, da je Tony Blair, ki je bila na prejšnjih dveh volitvah strankino najmočnejše orožje, izgubil volilni sijaj.

Zato naj bi vodil kampanjo v večni družbi vse bolj priljubljenega finančnega ministra in tekmeca Gordona Browna.

Tudi njegov nekoč zmagoviti nasmeh je zamenjal večinoma resen obraz, saj konservativna opozicija vedno znova poziva volilce, naj volijo zanje, da bi z Blairovega obraza spravili "bedasto režanje".
 
^^ Vrnitev na vrh strani Nazaj na prvo stran >>