BBC SLOVENE | BBC World Service

Sedanjost in prihodnost britanske monarhije ob 50. obletnici vladavine kraljice Elizabete II.

I - Uvod

Maj 2002
Junija se bo v London zgrnilo tisoče tujih turistov, da bi si ogledali prireditve ob Zlatem jubileju, 50. obletnici vladanja sedanje kraljice.

Letos sta umrli dve zelo znani članici kraljevske družine - februarja je umrla
kraljičina mlajša sestra, princesa Margareta, marca kraljica mati.

Kaj čaka monarhijo?
Zlati jubilej je priložnost za oceno priljubljenosti in moči britanske monarhije, ki je zadnjih nekaj let večna medijska tema, zaradi svojega "sloga", vprašanj o njenem pomenu in vedenja mlajših članov kraljevske družine.

Ta interaktivni vodič predstavlja britansko monarhijo v petdesetem letu vladanja kraljice Elizabete II.

Kraljico Elizabeto II so okronali 2. junija 1953 v westminstrski opatiji. Na prestolu je nasledila svojega očeta, kralja Jurija VI., ki je umrl leto prej.

II Kraljica

Elizabeta II

Elizabeth Alexandra Mary Windsor se je rodila leta 1926. Kot mlada ženska s precejšnjim šarmom je bila deležna oboževanja ostarelega Winstona Churchila in je v težkih letih po 2. svetovni vojni poosebljala simbol upanja in obnove Britanije.

Ob njenem kronanju so naznanili začetek "nove elizabetanske dobe" in jo tako primerjali z njeno veliko predhodnico iz 16. stoletja, kraljico Elizabeto I..

Umirjenost, preudarnost, predanost dolžnosti
Kraljica od vsega začetka opravlja svoje dolžnosti monarha nadvse profesionalno. Večina Britancev živi zdaj veliko bolje, kot so v času, ko je zasedla prestol, obenem pa je njena dolga vladavina sovpadla s preobrazbo Britanije iz svetovnega imperija v srednjeveliko evropsko državo. Kljub strogim osebnim merilom, je doživela razpad zakonskih zvez treh od svojih štirih otrok.

V srcu je podeželanka
Kraljica je strastna ljubiteljica vzreje živali in konjskih dirk in vsepovsod potuje s svojimi številnimi psi pasme corgi. Odraščala je v času, ko sta bila javna olikanost in potrpežljivo prenašanje porazov pravilo. Zato se ni nikoli prilagodila vihravi in čustvom predani zvezdniški kulturi zadnjih let. Kljub svoji skromnosti je ena najbogatejših ljudi na svetu in lastnica številnih posestev, rezidenc in naložb.

Kot suveren je kraljica Elizabeta II. vrhovna poveljnica britanske vojne mornarice, kopenske vojske in vojnega letalstva. S krono je nasledila tudi očetov vojaški čin polkovnika vseh regimentov garde in korpusa kraljevskih inženircev ter čin generala topniškega regimenta in častne topniške čete.

Kraljičino zasebno življenje

Šef države

Na papirju ima ima britanski monarh še vedno široka pooblastila. V britanskem sistemu namreč suverenost ne pripada "ljudstvu", temveč "kraljici v parlamentu".

Kraljica potrjuje imenovanje "svojega" premiera. Vsako leto "odpre parlament" z govorom s prestola, kjer napove vladni zakonodajni program. Zakoni, ki jih sprejme parlament, stopijo v veljavo šele s kraljičinim podpisom, res pa britanski monarh ni uporabil pravice veta na zakon že od leta 1707.

Blišč in obredje
Najbolj jasen prikaz suverenosti "kraljice v parlamentu" je letni začetek zasedanja parlamenta, ko kraljica osebno odpre zasedanje in nagovori oba domova s kraljičinim govorom. Govor, ki ga pripravi vlada, ne pa kraljica, je predstavitev vladnega programa in zakonskih predlogov za tekoče leto. Vsako letno zasedanje se začne s kraljičinim govorom in domova ne moreta začeti opravljati svojega dela, dokler ga kraljica ne prebere.

Simbolična pooblastila
Kraljica je obdržala določena pooblastila, kot sta imenovanje predsednika vlade in pravica, da dovoli, ali ne, razpustitev parlamenta. Premier je navadno vodja stranke, ki ima parlamentarno večino. Kraljica lahko - v primeru izjemnih okoliščin - tega pravila ne upošteva in tako zagotovi nemoteno delovanje vlade.

Kot šef države kraljica vsak teden sprejme na avdienco premiera in druge ministre krone in ima dostop do vseh dokumentov vlade zapisov zasedanj vlade in vladnih odborov. Redno dobiva pomembne brzojavke zunanjega ministrstva in dnevni pregled dela parlamenta.

Poglavarka cerkve
Kraljica je poglavarka državne cerkve (anglikanske cerkve in škotske cerkve). Dejansko pa izbere canteburyskega nadškofa - najvišjega cerkvenega dostojanstvenika anglikanske cerkve - s seznama, ki ji ga predlaga ministrski predsednik.

Braniteljica vere
Kraljičin naziv vključuje besedi "braniteljica vere". V tridesetih letih šestnajstega stoletja (po letu 1530) je vrsta zakonov, sprejeta v parlamentu, opredelila vlogo anglikanske cerkve in odnosa med njo in monarhom, ter privedla do angleške reformacije. Kralj Henrik VIII. je cerkev odcepil od rimokatoliške cerkve, papežu odrekel cerkvene in vse druge pravne pristojnosti in se namesto njega razglasil za poglavarja anglikanske cerkve.

Zveza cerkve in države se kaže tudi v tem, da so "duhovni lordi" (canteburyski in yorški nadškof ter 24 škofov) člani lordske zbornice, ter da morajo župniki priseči zvestobo kraljici.

Nadškofe in škofe imenuje kraljica po nasvetu ministrskega predsednika, ki se o predlogih predhodno posvetuje s cerkveno komisijo. Ob imenovanju prisežejo kraljici in ne morejo odstopiti s položaja brez njene odobritve.

Šefica Britanske skupnosti narodov

Elizabeta II. je tudi kraljica Avstralije in Kanade ter formalna šefica Commonwealtha, Britanske skupnosti narodov, združenja nekdanjih britanskih kolonij in dominionov.

Med svojo vladavino je kraljica obiskala vse države članice Britanske skupnosti narodov (razen Mozambika in Kameruna, ki sta se včlanila leta 1995), nekatere tudi večkrat.

Oktobra 1997 je kraljica obiskala Indijo in Pakistan ter tako počastila 50. obletnico razglasitve njune neodvisnosti, ki je privedla v posodobitev Britanske skupnosti narodov.

Kraljica kot simbolična vez
Tretjina kraljičinih poti v tujino so obiski v državah članicah Britanske skupnosti narodov. Njen mož, princ Filip, in prestolonaslednik princ Charles ter ostali člani kraljevske družine prav tako pogosto obiskujejo Commonwealth.

Vrhunsko srečanje predsednikov vlad držav članic Britanske skupnosti narodov (CHOGM) je navadno vsako drugo leto in sicer v eni od držav članic. Kraljica navadno obišče državo gostiteljico in ima vrsto zasebnih srečanj z voditelji držav članic.

Kraljica opozarja na različnost svojih vlog z uporabo osebne zastave, na kateri je črka E s krono znotraj venca vrtnic, med srečanjem Commonwealtha, saj bi bila na teh srečanjih kraljevska zastava, imenovana Royal Standard, neprimerna. Za svoje različne vloge ima tudi različne kraljevske zastave.

"Zasebne" vloge

Kraljičine rezidence

Kraljica in člani kraljevske družine imajo pravico do uporabe kraljevskih rezidenc, ki pa niso njihova last. So le skrbniki rezidenc za prihodnje rodove. Obenem so lastniki zasebnih posesti, ki jih je kraljica podedovala od prejšnjih generacij kraljevske družine.

Buckinghamska palača
Palača je uradni londonski sedež britanske kraljevske družine že več kot 150 let. Tako imenovane državne sobe so opremljene z razkošnim pohištvom in nekaterimi od najbolj dragocenih umetnin iz kraljevske zbirke - slike Rembrandta, Rubensa, Vermeerja, Poussina, Canaletta in Clauda, kipi Canove in Chantreya, čudoviti primerki porcelana iz Sevresa in kosi najbolj dragocenega angleškega in francoskega pohištva, kar jih premore svet.

Windsorski grad
Največji bivalni grad na svetu in uradna kraljičina rezidenca. Tako imenovana državna in pol državna stanovanja v gradu Windsor so opremljena z zakladi iz kraljevske zbirke, med katerimi so slike Holbeina, Rubensa, Van Dycka in Lawrenca, dragocene tapiserije, porcelan, kipi in starinsko orožje.

caption: Kraljica je lastnica gradu Balmoral na Škotskem (na fotografiji) in gradu Sandrigham v Angliji, ki ju je podedovala po očetu. Dohodki, zbrani z vstopninami za obisk obeh gradov, so namenjeni dobrodelnim organizacijam in kritju stroškov vzdrževanja.

Kraljica v svoje palače vsako leto povabi približno 80.000 gostov, in sicer na sprejeme, vrtne zabave in slavnostne podelitve plemiških naslovov in odlikovanj.

Kraljevske rezidence so tudi priljubljene turistične točke. Letno si jih ogleda približno 1,7 milijona ljudi.

Kraljica in umetnost

Poleg svoje obsežne zbirke umetnin, ki jo je podedovala od kraljevskih staršev, je kraljica povezana tudi z neprimerno obsežnejšo kraljevsko zbirko. Ta ni njena lastnina, ampak je kraljica kot suveren skrbnica zbirke, ki jo hrani za svoje naslednike in ljudstvo.

Kraljevska zbirka obsega raznovrstna umetniška dela, med katerimi je več kot 9000 slik, olj in miniatur, na tisoče risb, akvarelov in grafičnih listov ter na tisoče knjig, kipov, kosov pohištva, kristala, porcelana, starinskega orožja in oklepov, zlatnine, srebrnine in nakita - med katerim so tudi kraljevski dragulji.

Družinska zbirka
Kraljevsko zbirko so ustvarili monarhi, njihovi zakonski partnerji in drugi člani kraljevskih družin v treh stoletjih po restavraciji monarhije leta 1660. Nekatera dela so tudi iz zgodnejšega obdobja, iz časov Henrika VIII. in Karla I., čeprav je bila glavnina veličastne zbirke, ki jo je podedoval in zbral Karel I., na Cromwellov ukaz, porazdeljena.

Večji del kraljevske zbirke je nastal do konca vladavine kralja Jurija V. (umrl je leta 1936), zbirka pa je shranjena preženo v kraljevskih palačah v Londonu, londonskem Towru in v kraljevskih rezidencah v Angliji ter na Škotskem.

Kraljevska zbirka je edina umetniška zbirka nacionalnega pomena, ki se ne financira s prispevki vlade ali drugih darovalcev. Kraljica je kot suveren njen skrbnik za svoje naslednike in ljudstvo, ni pa njena zasebna last.

Psi in konji

Kraljico yelo zanimajo konji, o katerih veliko ve. Udeležuje se konjskih dirk v Epsomu, ki je ena od klasičnih britanskih ravninskih konjskih dirk, ter poletnih dirk v Ascotu, ki so "kraljevske" že vse od leta 1911.

Kot lastnica in vzrejnica konj pogosto odhaja na dirke, da bi videla nastopati svoje konje, redno pa se udeležuje tudi konjskih tekmovanj v skokih.

V osemdesetih in v začetku devetdesetih let je kraljica odhajala na kratke zasebne obiske v ZDA, da bi si ogledala žrebčarne in farme za vzrejo žrebcev v Kentuckyju.

Kraljevski ljubljenec corgi
Prvega kraljevskega corgija je kupil kralj Jurij VI. leta 1933 - bil je iz pokrajine Pembrokeshire in dobil je ime Dookie. Leta 1938 je kralj kupil še psičko Jane in ko sta imela mladiče so vsi ostali s kraljevsko družino. Nad njimi se je navdušila tudi sedanja kraljica, ki je odraščala s temi psi in se je za vedno navezala na to pasmo.

Corgiji
Princesa Elizabeta je za osemnajsti rojstni dan dobila psičko Susan. Kraljičini sedanji corgiji - Phoenix, Pharos, Kelpe in Swift - so neposredni Susanini potomci. Kraljica ima tudi štiri "dorgije" (mešanci med corgiji in jazbečarji), ki slišijo na imena Harris, Brandy, Cider in Berry. Kraljica sama skrbi za svoje pse kolikor ji obveznosti to dopuščajo in psi se selijo z njo kamorkoli gre in živijo v zasebnih stanovanjskih delih njenih palač in gradov.

III KRALJEVSKA DRUŽINA

"Firma"

Korenine britanske monarhije segajo v začetek srednjega veka, vendar pa so večino njenih ritualov prenovili konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja.

Britanski imperij je takrat dosegel svoj vrhunec in britanski delavski razred je dobil volilno pravico. Močno militarizirani blišč in formalnost kraljevskih obredij so združili z novo podobo "kraljevske družine" kot predmeta lojalnosti in javnega vzora.

Nov poudarek je bilo njeno službovanje družbi - od članov kraljevske družine oziroma od "firme", kot šaljivo pravijo samim sebi, so po novem pričakovali, da bodo sodelovali z javnimi in zasebnimi dobrodelnimi organizacijami. Tedanja dilema ostaja do današnjih dni: kako povezovati kraljevskost in navadnost, razkošni aristokratski življenjski slog in vrednote srednjega razreda, prestiž monarhije in povprečnost številnih njenih članov.

Za in proti
Privrženci dedne monarhije pravijo, da njen umik iz dnevnega oblikovanja politike zagotavlja kontinuiteto in dostojanstvenost položaju šefa države.

Njeni nasprotniki trdijo, da ponuja ustavni figov list, za katerim lahko ministrski predsedniki izvajajo na pol diktatorsko oblast. Kakorkoli že, javnomnenjske raziskave kažejo, da je večina Britancev za ohranitev monarhije.

"Povsem v skladu z današnjim svetom je, da bi morali kraljevski družini dovoliti osebne kariere, vključno v poslovnem svetu, če to njeni člani želijo. Član kraljevske družine s poslovno aktivnostjo pomaga pri ustvarjanju gospodarske aktivnosti, kaže sposobnosti in podjetnost in samega sebe finančno podpira", je eden od glavnih poudarkov iz raziskave o zaposlenih članih kraljevske družine.

Kraljica mati

Mati kraljica je umrla na velikonočno soboto leta 2002, stara 101 leto. Elizabeta Bowes-Lyon, hčerka škotskega aristokrata, se je z mlajšim sinom kralja Jurija V., ki je bil prav tako Jurij, poročila leta 1923.

Njen mož je leta 1936 nepričakovano postal kralj po abdikaciji svojega brata Edwarda, ki je tedanjemu ministrskemu predsedniku sporočil, da se odpoveduje prestolu, da bi se lahko poročil s svojo ljubico, ameriško ločenko Walis Simpson.

Priljubljena kraljica

Elizabeta je bila trdo bitko za obnovitev potolčenega prestiža monarhije in nudila močno oporo svojemu plašnemu in nesamozavestnemu možu, kraju Juriju VI., sama pa se je priljubila navadnim Londončanom s svojimi obiski v delih mesta, ki so jih razdejala nemška letala z bombardiranjem med 2. svetovno vojno. V zadnjih letih so bila mnenja o njej različna - nekateri so v njej videli graciozno povezavo z veličastno preteklostjo, drugi razvajeni anahronizem in oviro nujno potrebni reformi monarhije.

V tujini so prav posebno spoštovanje kraljici materi izrekli v ruskem mestu Volgograd, ki je starejšim generacijam bolj znan kot Stalingrad. Kraljica mati je bila častna meščanka Volgograda, kjer so po njeni smrti zastave razobesili na pol droga in se poklonili njenemu spominu z minuto molka. Kraljico mater, ki so jo za častno občanko Volgograda razglasili pred dvema letoma, so posebej spoštovali zaradi njenih dobrodelnih prizadevanj za mesto med in po nemškem obleganju Stalingrada.

Princ Filip

Kraljičin mož, princ Filip, katerega uradni naziv je edinburški vojvoda, se je rodil leta 1921 kot član širše grške kraljevske družine. Z bodočo kraljico sta se poročila leta 1947.

Kljub temu, da je med 2. svetovno vojno služboval v britanski vojni mornarici so bili nekateri do Filipa sumničavi - njegovi nemški sorodniki so imeli tesne vezi z nacističnim režimom. Bil je poln energije in entuziazma ter je upal, da bo sodeloval v kraljičinem delu in pravijo, da se je počutil ponižanega, ko so mu dvorni uradniki dali omejeno ceremonialno vlogo.

Aktivno življenje
V mlajših letih je bil aktivni športnik in še vedno kaže veliko zanimanje za divjino. Princ Filip je pokrovitelj nagrad edinburškega vojvode, katerih cilj je izobraževanje mladih v državnih ustanovah in njihov telesni razvoj. Bil je strog oče in pravijo, da posebej Filip in njegov najstarejši sin Charles nista imela lahkih odnosov. Njegovo neposredno izražanje včasih povzroča jezo. Britankam se je zameril pred veliko leti, ko je dejal, da ne znajo kuhati.

Princ Filip se je uradno odpovedal svoji teoretični pravici do grškega prestola in izstopil iz grške pravoslavne cerkve, prenehal uporabljati svoj naziv, ki je izviral iz pripadnosti kraljevski hiši Schleswig-Holsteing-Sonderburg-Glucksburg, ter prisvojil ime Mountbatten in dobil naziv edinburški vojvoda.

Kraljičini otroci

Princ Charles

Leta 1948 rojenega princa Charlesa so vzgajali za kralja, vendar pa je prisiljen na življenje v materini senci. Bil je občutljiv fant, ki se ni dobro počutil v svoji prvi šoli Gordonstoun. Ta šola, ki jo je obiskoval tudi njegov oče Filip, je razvpita po strogosti. Kasneje je obiskoval univerzo Cambridge.

Ker so od Charlesa pričakovali, da bo zgled možatosti, je dajal vse od sebe v vrsti zahtevnih športov in telesnih aktivnosti.

Vedoželjnost
Kot vedoželjni človek, ki se je veliko ukvarjal tudi z razvojem duha, se je Charles začel zanimati tudi za nekatere sodobne trende. Posebej ga zanimata organsko kmetovanje in urbanizem, pri iskanju večje poduhovljenosti pa včasih ponuja tvegani vtis ekscentričnosti. Nikoli se mu ni posrečilo zares postati priljubljen v širši javnosti.

Pogosto nesproščen in negotov je bil veliko let tudi v senci svoje privlačne mlade žene Diane. Njuna ločitev in Dianina tragična smrt sta njegovo priljubljenost znižala do te mere, da so se številni ljudje spraševali, ali je primern za vladarja. Njegovo dolgoletno razmerje s poročeno žensko, Camillo Parker Bowles, je vplivalo na razpad njegovega zakona.

Skrbni oče
Po Dianini smrti je princ Charles povrnil del simpatij, posebej z vlogo predanega in skrbnega očeta svojima dvema sinovoma, Williamu in Harryju. Znano je bilo, da sta si bila zelo blizu s kraljico materjo Elizabeto in da ga je njena nedavna smrt globoko prizadela.

Princa Charlesa so uradno razglasili za dediča prestola leta 1969 na gradu Caernarfon v Walesu, televizijski prenos tega dogodka pa si je ogledalo 200 milijonov ljudi po vsem svetu.

Princesa Ana

Kraljičina edina hčerka Ana se je rodila leta 1950. Že od zgodnje mladosti je bila strastno navdušena nad konji in ježo.

Leta 1976 je tekmovala na olimpijskih igrah v Montrealu kot članica britanske reprezentance. Tri leta prej se je poročila z enako navdušenim jezdecem, stotnikom Markom Phillipsom.

Rodila sta se jima dva otroka - Peter in Zara. Razvezala sta se leta 1992. Leto kasneje se je princesa Ana poročila s Timothyjem Lawrenceom, mornariškim kapetanom in nekdanjim kraljičinim pribočnikom.

Nasprotnica nesmislov
Princesa Ana je ob svojem pedesetem rojstnem dnevu dejala: "Imela sem veliko srečo - posebej pri rojstvu." Ana je najbolj delovna članica kraljevske družine, saj je povezana z več kot 200 organizacijami in je predsednica otroške dobrodelne organizacije Save the Children Fund.

V enem od redkih napadov na člane kraljevske družine je oboroženi moški leta 1974 med strelskim dvobojem s policijo poskusil ugrabiti princeso Ano v četrti Mall v Londonu.

Princ Andrew

Leta 1960 rojeni princ Andrew je leta 1979 vstopil v vojno mornarico. Med falklandsko vojno leta 1982 se je, med bojnimi poleti nad južnim Atlantikom, izkazal kot pilot helikopterja. Leat 1993 in 1994 je poveljeval minolovcu HMS Cottesmore, leta 2001 pa je zapustil vojno mornarico in se upokojil.

Razmerja z vrsto mladih žensk, med njimi z Američanko Koo Stark, ki je nastopila v mehkem porno filmu, so princu prinesla vzdevek "Randy Andy", razuzdani Andy.

Viharni zakon
Princ Andrew se je leta 1986 poročil s Sarah Ferguson, s katero imata dve hčerki, Beatrice in Eugenie. Zakon je bil od vsega začetka katastrofalen. Čeprav so jo sprva hvalili kot "živahno rdečelasko" Fergie, se je izkazalo, da yorška vojvodinja, kot je njen uradni naziv, nima niti malo razvitega občutka za kraljevsko spodobnost. Po vrsti družabnih in seksualnih škandalov, ki so povzročili veliko zadrego, sta se leta 1996 razvezala. Kljub temu sta ostala prijatelja.

Princ Andrew je leta 1998 povedal tisku, da so dvorjani Buckinghamske palače dvajset let rutinsko lagali tisku in javnosti. Dejal je, da je položaj veliko boljši, odkar je kraljica po smrti valižanske princese Diane uvedla veliko bolj odprt slog monarhije. Dodal pa je, da imajo dvorjani težave pri prepričevanju novinarjev, da zdaj govorijo resnico.

Princ Edward

Kraljičin najmlajši sin, princ Edward, se je rodil leta 1964. V šoli Gordonstoun je bil razredni vodja, ki se je posebej izkazal pri športu in v dramskem krožku.

Po študiju zgodovine na univerzi Cambridge je stopil v vojno mornarico, iz katere pa je predčasno izstopil. Navdušen nad igralstvom je princ Edward leta 1987 organiziral kraljevsko različico priljubljene televizijske tekmovalne oddaje It's a Knockout, ki je - po mnenju mnogih - ponižala kraljevsko družino.

Zaposleni princ
To mu ni vzelo veselja in se je zaposlil pri znanem skaldatelju muzikalov Andrewju Lloydu Webbru, leta 1993 pa je ustavil svoje televizijsko podjetje Ardent Production. Ker ni imel deklet je del javnega mnenja začel ugibati o njegovi spolni usmerjenosti.

Leta 1999 se je princ Edward poročil s Sophie Rhys-Jones, ki je vodila manjšo agencijo za odnose z javnostmi. Finančni neuspeh Ardenta in negativna publiciteta, ki si jo je prislužilo podjetje njegove žene, sta leta 2002 privedla do sporočila, da bosta oba "ustavila svoje komercialne aktivnosti", da bi se osredotočila na praznovanje kraljičinega zlatega jubileja.

Ko je princ Edward ustanovil televizijsko podjetje je postal prvi član ožje kraljevske družine, ki je poskusil živeti normalno poklicno življenje.

Vnuki

Od šestih kraljičinih vnukov je najbolj priljubljen starejši sin princa Charlesa, William, ki je podedoval materino angleško lepoto. Prvič je osvojil velike simpatije v dneh po njeni smrti, ko je imel 14 let.

V njem so britanski tabloidi že zelo zgodaj prepoznali potencialnega tabloidnega slavnega "junaka" in bodoči izvor kraljevskih opravljanj. Trenutno študira umetnostno zgodovino na univerzi St. Andrew na Škotskem. Na splošno v njem vidijo prijetnega nedomišljavega mladega moškega, ki pa se še mora naučiti obvladovati svojo vzkipljivost, kadar ima opravka z radovednim tiskom. Williamovo strastno navdušenje nad lovom na jelene in drugimi krvavimi športi je lahko vir težav pri komuniciranju z javnostjo.

Problemi s Harryjem
Princ Harry, kot starejši brat pred njim, obiskuje najbolj elitno zasebno srednjo šolo Eton. V začetku tega leta je prišlo na dan, da je kadil marihuano in se pijansko vedel v družbi prijateljev. Princ Charles ga je hotel s šokom odvaditi od mamil in alkohola in ga zato odpeljal na obisk rehabilitacijskega centra za odvisnike v revni četrti južnega Londona.

William Arthur Philip Louis Windsor, valižanski princ William, kot se glasi uradni Williamov naziv, se je rodil 21. junija 1983. Ob njegovem rojstvu so po državi zadonele fanfare, saj bo, kot sin valižanskega princa in princese, nekoč postal kralj.

Dianin dejavnik

Ponesrečeni zakon princa Charlesa s pokojno princeso Diano je bolj kot kar koli prej razkril probleme monarhije, pa tudi pogosto protislovna pričakovanja britanske javnosti.

Lady Diana je bila mlada in čedna aristokratka brez intelektualnih potreb. Za razliko od večine Charlesovih deklet je bila brez "preteklosti". Bila je darilo tisku, ki je lačen slavnih osebnosti, in javnosti, ki se je raznežila ob njuni pravljični poroki leta 1981. Medtem ko se je Charles ukvarjal z organskim kmetovanjem, sodobno arhitekturo in duhovnostjo, je imela Diana raje pop glasbo, nakupovanje in pozornost fotografskih objektivov.

Nesrečni časi
Kljub rojstvu dveh otrok je bil zakon kmalu v težavah. Diana je kraljevsko družino javno obtožila, da je hladna in ravnodušna in ni ji bilo prav, da je Charles ohranil razmerje z dolgoletno prijateljico Camillo Parker Bowles. Leta 1996 sta se razvezala. Diana se je umaknila iz dolge vrste dobrodelnih organizacij, leto kasneje pa je umrla v trčenju avtomobila, skupaj s svojim najnovejšim ljubimcem.

Njena smrt je sprožila izbruh javne žalosti. Samo malo prej prvič izvoljeni ministrski predsednik Tony Blair je prevzel vodilno vlogo v žalovanju in Diano razglasil za "ljudsko princeso". Kraljevsko družino so z vseh koncev kritizirali, da je izgubila stik z ljudmi. Kljub temu so zaradi premajhnega zanimanja pozabljeni načrti o tem, da bi Diani v Londonu postavili spomenik.

Poroko princa Charlesa in lady Diane Spencer naj bi si po televiziji ogledalo 700 milijonov ljudi po vsem svetu.

IV Na drugi strani jubileja

Britanija je dedna monarhija. Nekoč samostojni rivalski kraljestvi Anglije in Škotske imata skupnega monarha od leta 1603 - "Združeno kraljestvo" je bilo uradno razglašeno leta 1707.

Sedanja vladajoča dinastija izvira iz leta 1714, ko so vladarja majhne nemške države Hannover povabili, naj zasede britanski prestol. Elizabeta II. je postala kraljica leta 1952, po smrti svojega očeta, kralja Jurija VI.. Prvi v liniji pretendentov na prestol je kraljičin najstarejši sin Charles.

Kraljica Viktorija je pred več kot stoletjem dejala, da je monarhija ne bo preživela za več kot 20 let. Smrt kraljice matere marca 2002 utegne napovedovati nekaj že dolgo potrebnih sprememb. Govori se, da bodo princu Charlesu zdaj dovolili poročiti se z dolgoletno ljubico Camillo Parker Bowles.

Celo kraljico utegnejo prepričati, da se v določenem trenutku odpove prestolu, da bi sinu omogočila dostojno dolgo vladavino. Ponovno se celo govori o tem, da bi anglikansko cerkev ločili od države in preklicali zakon iz leta 1701, ki dediču prestola preprečuje, da bi se poročil s katoličanko. Na dnevnem redu je omejitev javne vloge različnih "manj pomembnih" članov kraljevske družine in njihovih sorodnikov.

Britanski manjšinski zagrizeni republikanci bodo še naprej trdili, da vse to ni dovolj. Monarhija je preživela s postopnim sprejemanjem navad in pogledov novih časov. Zamisel, da bi kraljica, ali princ Charles, zapustila svoje palače in podeželska posestva ter se naselila v normalnih mestnih bivališčih pa je verjetno prezgodnja.

Kraljici in članom njene družine za svoje položaje ni potrebno kandidirati na volitvah. Kraljičina vloga je v zagotavljanju kontinuitete in središča državne enotnosti. Javna vloga kraljevske družine temelji na identifikaciji z vsemi deli družbe, tudi z manjšinskimi in skupinami s posebnimi interesi. Če bi njeni člani bili na voljenih položajih, to ne bi bilo v skladu z njihovo nevtralno in združevalno vlogo. Zaradi istega razloga člani kraljevske družine ne volijo, čeprav imajo pravico voliti na lokalnih volitvah in se potegovati za izvolitev v spodnji, poslanski dom parlamenta in lokalne uprave.

[an error occurred while processing this directive]