BBC Online Network | Ostanimo v stiku
BBC Slovene Naslovna stran | O projektu | Povezave
the issues explained
what is the eu
the path to europe
> Evromiti: So "krive" banane?

Avtor: Tadej Zupančič

Audio

Razmišljanja članic Evropske unije o tem, kako globok naj bi bil proces evropskega združevanja se še vedno razlikujejo. Naklonjenost ali nenaklonjenost tej zamisli se kaže v zelo različnih oblikah, od protestov ali peticij poslancev v Evropskem ali državnih parlamentih pa do demonstracij v podporo ali proti Bruslju.
Ena od bolj zanimivih oblik britanskih napadov na EU so tudi tako imenovani evromiti. Gre za vrsto trditev o odločitvah ali celo namenih Bruslja, ki jih objavljajo različni britanski časniki.

Izmišljotine
Ti miti so v brošuri, ki našteva kar 150 različnih evromitov, od trditev, da je Evropska komisija prepovedala prodajo zakrivljenih kumaric in banan ter uporabo tradicionalnih britanskih štirioglatih steklenic za gin, pa do tega, da je EU prepovedala igranje pikada v britanskih pubih.
Vsi ti miti so se izkazali za popolne izmišljotine. Če jih vzamemo s ščepcem soli, se nam lahko zdijo zabavni.
Direktor predstavništva Evropske komisije v Londonu Geoffrey Martin pravi, da so vse prej kot to. Po njegovem mnenju pojav evromitov oziroma evromitologije v Britaniji odraža zgolj strah pred pravo integracijo.
"Evromitologija se je v Britaniji začela pojavljati okrog leta 1992, v času oblikovanja skupnega trga v EU. Kasneje se je razširila tudi drugod. Najprej v Skandinaviji, na Danskem in Švedskem, deloma pa tudi na Finskem, potem pa še v Nemčijo. Zdaj jo je mogoče opaziti tudi v Franciji. Ni dvoma, da je najbolj evroskeptična v EU prav Britanija."

 
 
Direktor predstavništva Evropske komisije v Londonu Geoffrey Martin pravi, da je evromitologija nevarna.
 

Geoffrey Martin dodaja, da za evroskeptičnost Britanije ni racionalne razlage. Sprašuje se sicer, če ne gre morda zgolj za gre za poslovne interese časopisnih hiš.

"Sporne teme zmeraj dvigajo naklado," pravi, "evromiti pa so ena od bolj zanimivih, za nekatere celo zabavnih spornih tem."

Pesek v oči
Vendar pa stvari po Martinovem mnenju niso tako zelo preproste.
"Evromitologija je nevarna, ker je metanje peska v oči. Evromiti so povzročili veliko škodo razumevanju tega, kaj EU je. Ne gre samo za Britance, ampak tudi druge, ki se zanašajo na britanski tisk. EU je priložnost in grožnja. Podmena britanske evromitologije je ta, da je EU po eni strani navaden vic, po drugi pa, da so drugi Evropejci manj inteligentni od Britancev. Zato je evromitologija zelo neprijeten fenomen."
Po Martinovem mnenju ni pomembno, ali gre za šale ali izmišljotine: vsak evromit ima v sebi klico evrofobije, saj lažno prikazuje EU.
Med temi miti je, po njegovem, tudi ta, da je bruseljska birokracija zelo draga ter nedemokratična.

Skozi prizmo "zasebnega detektiva"
Prav domnevna "nedemokratičnost" je razlog, da se je poročanja o EU lotil kolumnist tednika Sunday Telegraph in soustanovitelj satirično-političnega štirinajstdnevnika Private Eye Christopher Booker, ki pravi, da ni evrofob, ima pa fobijo pred EU.

 
Sedež uredništva revije Private Eye.
 
 

"V to bitko sem se vpletel zato, ker sem začel poročati o posameznih primerih, ko so direktive, ki so nastajale v Bruslju, v Britaniji povzročale velike težave številnim domačim podjetjem. Zelo hitro sem ugotovil, da se je veliko absurdnih stvari dogajalo ne samo zaradi Bruslja, ampak tudi zato, ker se britanski uradniki potrudijo in poskusijo izvajati čisto vse bruseljske direktive. Poanta Bruslja kot tovarne zakonov je, da poskuša proizvesti neskočno število zakonov, s katerimi bi harmonizirali zakonodaje v vseh državah članicah EU," pravi Booker.
Kandidatke za članstvo morajo pred polnopravnim članstvom sprejeti približno 80.000 strani acquisa communautaire, torej korpusa evropske zakonodaje. Vse te zakone morajo že zdaj spoštovati vse članice. Če jih ne, je to kaznivo dejanje. To pomeni, da bi lahko v zapore poslali na tisoče ljudi, ki direktiv Bruslja ne spoštujejo.
In od tega je, po Bookerjevem mnenju, samo korak do evromitologije.

 
 
Kolumnist tednika Sunday Telegraph in soustanovitelj satirično-političnega štirinajstdnevnika Private Eye Christopher Booker.
 

Evromitologija po Bookerjevem mnenju ni zelo škodljiva, vendar pa spodkopava delo resnih raziskovalnih novinarjev. Pravi pa tudi, da se zaradi obsežnosti zakonodaje nekateri od njegovih kolegov - predvsem iz bulvarskega tiska - preprosto niso poglabljali v acquis communautaire.
Namesto resnega študija so se raje lotili objavljanja različnih polresnic in nepreverjenih podatkov o različnih bruseljskih direktivah.
Tako je bilo tudi v primeru mrežic za lase, ki naj bi jih nosili ribiči. Res je, da so bile mrežice omenjene, vendar samo kot ena izmed možnosti, da bi še dodatno preprečili okužbo ulovljenih rib. To in nič drugega.

Vrh ledene gore
Prav zato je Geoffrey Martin prepričan, da je evromitologija samo vrh ledene gore. Evromiti, o katerih so poročali britanski časniki, segajo tako od tega, da naj bi Bruselj "prepovedal krmljenje labodov s suhim kruhom" in da bo "poenotil praznike v vseh državah članicah" pa vse do - zdaj v resnici - legendarnih ravnih banan.
Prav ta evromit se Geoffreyju Martinu še vedno zdi najbolj čez les.
"Ideja, da naj bi ljudje kot sem jaz, torej Neangleži ali Nebritanci, v Bruslju razpravljali o tem, koliko so lahko banane ukrivljene, je bila višek neumnosti nasprotnikov EU, s katerimi smo obkroženi. Po drugi strani pa je po mojem še bolj neprijetna ideja, da lahko država, ki je zgodovinsko tako pomembna kot Britanija, viha nos nad nekakšnimi - po njihovem mnenju - manjvrednimi Francozi, Finci ali Nemci. In ta ideja se je odražala tudi v tem, kaj so britanski časopisi izvažali zadnjih deset let."
Geoffrey Martin je torej prepričan, da so evromiti, ki zgolj prikrivajo ksenofobijo dela Britanije, eden od bolj uspešnih britanskih novinarskih izvoznih izdelkov.

Spletne povezave:

Predstavništvo Evropske komisije v Britaniji

Skupna spletna stran dnevnika Daily Telegraph in tednika Sunday Telegraph, v katerem ima Christopher Booker svojo kolumno o Evropski uniji

Spletna stran štirinajstdnevnika Private Eye